MORFOZE
Dvodelna prostorska instalacija Meta-morfoze sestoji iz stenske postavitve mavčnih odlitkov otroške igrače in prostorske instalacije z najdenimi objekti in animacijo. Umetniško delo je premislek o duševni in fizični preobrazbi posameznika in posameznice, na kar vpliva vrsta notranjih in zunanjih dejavnikov. Kljub vsem pojavom, ki nas spreminjajo – osebne težnje po prilagajanju družbenim normam, družbene zahteve, ki posegajo v naša telesa in biopolja, kopičenje izkustev, ki spreminjajo našo notranjo pokrajino in so vidne tudi na naši zunanjosti –, pa je zavedanje o sebi in svoji (lastni?) podobi tako močno, da lahko to prepoznamo, ne glede na številne dejavnike.
V umetniško delo ob vstopu v galerijo uvede postavitev mavčnih odlitkov otroške igrače, ki jih je umetnica med ulivanjem s stiskanjem v dlaneh skazila. Naključne metamorfoze glave medveda, ki je služil kot model, skozi počasno preobraženje pridobivajo počlovečene izraze. Kljub temu da jih lahko še vedno prepoznamo, pa lahko ob njih občutimo tudi nelagodje, saj jih morfološko ne moremo integrirati v resničnost, temveč zgolj v simbolni univerzum.
S popačeno podobo, ki pa je še vedno naša – čeprav stežka prepoznavna – podoba, se poigrava tudi prostorska instalacija z video delom v glavnem prostoru. Plošče s konkavnimi odsevnimi površinami so najdeni objekti, ki jih je umetnica uporabila kot podlago za projiciranje animirane preobrazbe obraza, z razdrobljenimi elementi v odbojih plošč pa ustvarjajo eklektičen ambient. Umetniško delo, zaznamovano z duhom presežene materialnosti, dopolni snop barvne svetlobe, ki kljub navidezni nematerialnosti prostoru s svojo materialnostjo daje enakovreden pečat. Svetlobna in situ intervencija, ki je razstavljenim objektom tekom razstave nadela nove konotacije, je umetničino razmišljanje o grajenju in razslojevanju galerijskega prostora.
Ker razstavna dejavnost največkrat stremi k predstavljanju novih serij umetniških del, zanemarja pa refleksijo, razstava ni zgolj predstavitev novega cikla umetniških del, temveč je svojevrsten prerez umetničinega opusa z intenco, da prikaže procesualnost njenega delovanja, ponavljanje motivov in vračanje k starejšim delom. Odpira možnost za samorefleksijo in vnovičen premislek o možnih paralelnih poteh razvijanja ideje, ki je že bila utelešena v drugem umetniškem delu, ne glede na formo in material.
V umetniško delo ob vstopu v galerijo uvede postavitev mavčnih odlitkov otroške igrače, ki jih je umetnica med ulivanjem s stiskanjem v dlaneh skazila. Naključne metamorfoze glave medveda, ki je služil kot model, skozi počasno preobraženje pridobivajo počlovečene izraze. Kljub temu da jih lahko še vedno prepoznamo, pa lahko ob njih občutimo tudi nelagodje, saj jih morfološko ne moremo integrirati v resničnost, temveč zgolj v simbolni univerzum.
S popačeno podobo, ki pa je še vedno naša – čeprav stežka prepoznavna – podoba, se poigrava tudi prostorska instalacija z video delom v glavnem prostoru. Plošče s konkavnimi odsevnimi površinami so najdeni objekti, ki jih je umetnica uporabila kot podlago za projiciranje animirane preobrazbe obraza, z razdrobljenimi elementi v odbojih plošč pa ustvarjajo eklektičen ambient. Umetniško delo, zaznamovano z duhom presežene materialnosti, dopolni snop barvne svetlobe, ki kljub navidezni nematerialnosti prostoru s svojo materialnostjo daje enakovreden pečat. Svetlobna in situ intervencija, ki je razstavljenim objektom tekom razstave nadela nove konotacije, je umetničino razmišljanje o grajenju in razslojevanju galerijskega prostora.
Ker razstavna dejavnost največkrat stremi k predstavljanju novih serij umetniških del, zanemarja pa refleksijo, razstava ni zgolj predstavitev novega cikla umetniških del, temveč je svojevrsten prerez umetničinega opusa z intenco, da prikaže procesualnost njenega delovanja, ponavljanje motivov in vračanje k starejšim delom. Odpira možnost za samorefleksijo in vnovičen premislek o možnih paralelnih poteh razvijanja ideje, ki je že bila utelešena v drugem umetniškem delu, ne glede na formo in material.
